Cerkev Device Marije na Kamnu

Opis

Cerkev je imela romansko zasnovo z ravnim lesenim stropom in je bila znotraj vsa poslikana.

Legenda, zgodovina, pravljica

Cerkev se prvič omenja v listini iz leta 1374, kot kapela Naše dobre gospe na Kamnu. Leta 1383 je cerkev omenjena v listini, v kateri so grof Herman I. Celjski, vuzeniški župnik Ulrik in trški sodnik Nikolaj Scheissbacher ustanovili sklad za kaplana, ki je potem moral vsak dan pred sončnim vzhodom maševati v tej cerkvi.
Prvotna cerkev, brez zvonika in zunanje kapele, je merila 8,30 m v dolžino, 5,80 m v širino in 4,20 m v višino. V času gotike je bila cerkev križno obokana in zgrajen zvonik na zahodni strani.
Leta 1783 je hotel cesar Jožef II. cerkev opustiti in zapreti, vendar so jo farani sami vzdrževali naprej in jo tako ohranili vse do danes.
Leta 1896 je bila cerkev temeljito obnovljena in pokrita z novo streho iz skrila. Priljubljenost te romarske cerkve se je povečala še po železniški nesreči leta 1898, ko je zaradi plazu v bližini iztiril vlak in zgrmel v Dravo. Na srečo ni bil nihče poškodovan in železničarji so imeli še desetletja zatem zahvalne sv. Maše pri tej cerkvi.

LEGENDA:
Po legendi so na tem hribu pred cerkvijo stale grajske vislice za izvrševanje smrtne kazni. Romarja oče in sin, sta romala na sv. Višarje in se ustavila v gostilni Premrov v Novem, sedaj Spodnjem trgu v Vuzenici, da bi se okrepčala. V krčmo sta prišla žandarja, ki sta iskala ukraden zlati kelih. Tat je kelih neopazno potisnil v nahrbtnik mladega romarja, ki je bil pod mizo, kjer sta ga našla žandarja. Sina so obsodili na smrt z obešanjem in kazen takoj izvršili. Njegov oče je naslednje jutro odšel, da bi sina snel in pokopal. Sin, ki je visel na vislicah je še živel in je dejal, da je stal na ramenih bele gospe, ki ga je rešila smrti, saj je bil nedolžen. V zahvalo so sezidali cerkev Device Marije na Kamnu.

Vir: Jože Praper, Vuzenica znamenitosti in zanimivosti, Vuzenica, 2007, str. 187 – 189.