Separacija Žerjav

Legenda, pravljica, zgodovina

Prvi pisni viri o izkoriščanju svinčene rude na slovenskem Koroškem segajo v leto 1665, kot govori listina, ki Siegmuntu Ottenfelškemu dovoljuje kopanje svinčenega sijajnika v Črni. Menjavali so se številni lastniki, dokler ni avstrijsko podjetje Bleiberger Berkwerks-Union v 19. stoletju pokupilo vseh manjših rudnikov in začelo načrtno rudariti. Rudarstvo se je razvijalo in vse več je bilo strojnega izkopavanja. Ruda je postala revnejša in tudi bolj zraščena. Slabša ruda, koncentracija izvoza rude iz jame in združitev celotnega obrata v neposredni bližini topilnice- vse to so bili razlogi za gradnjo velike separacije v žerjavu. Začeli so graditi leta 1912, dve leti kasneje je začela obratovati.
Načrte je izdelalo podjetje Humboldt iz Kölna. Zgradili so jo v štirih stopnjah, na strmem skalnem pobočju, na desnem bregu reke Meže. Visoka je bila 55,7 m. Tako gradnjo so izbrali zato, da bi za transport izkopanega materiala izrabili silo težnosti. Zraven osrednjega objekta so zgradili tudi žičnico za dovoz rude v separacijo, odvoz koncentratov v topilnico in odvoz jalovine iz izbiralnice in jame na odlagališče.
V prvem, najvišjem delu stavbe so bili silosi za rudo, transformatorji in stikalne naprave, v drugem grobo ločevanje, prebiranje in drobljenje rude, v tretjem so bili ločilni stroji, odcejevalni bazeni koncentratov in čistilni konusi, v zadnjem, spodnjem delu pa naprave za separacijo mulja, silosi za koncentrate ter proga žičnice za transport koncentratov v topilnico in ustje zbiralnega kanala za jalovino, od koder so jo nakladali v vozičke žičnice in odvažali na odlagališče.
Šele leta 1930 je mežiški rudnik dobil laboratorij, prej so vzorce za analizo pošiljali v Celovec. Za takratne čase je bil izkoristek svinca zelo visok, medtem, ko so skoraj 70% cinka odpeljali na odlagališče. Po letu 1930, ko se je razvila nova separacijska tehnika- flotacija, se je izkoristek svinca zvišal celo na 96%.
Z rekonstrukcijo stare separacije in uvedbo domačih strojev za flotacijo so se stroški izredno znižali. Izbruh vojne je preprečil uvedbo separiranja v težkih kovinah, ki se je začela šele leta 1952. po vojni so v zgradbo vgradili nove stroje in naprave iz opuščene separacije rudnika Mačkatica in flotacijske stroje iz Bora.
Z vse manjšo vsebnostjo svinca in cinka se je pokazala potreba po izboljšavah na strojih, tako da so z nekaterimi spremembami rudo separirali vse do leta 1994, ko je rudnik prenehal s proizvodnjo.

Vir: Štefan lednik, Mežica 1994. O podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-letnici. Mežica, 1994, str. 91-92; Dean Damjanović, Separacija. Zgodnja industrijska arhitektura na Slovenske. DEKD, Ljubljana, 2002, str. 197-200.

Opis

Stopničast rudniški objekt ima opečno jekleno konstrukcijo in je postavljen v hrib zaradi posebnega tehnološkega načina predelave rude. Zgrajen je bil leta 1912 in je edini ohranjen tovrstni objekt v Sloveniji.
Njegova namembnost je ostala nespremenjena. To je ločevanje čistih koncentratov svinca in cinka od jalovine, danes pridobivanje in predelava kamenih agregatov in proizvodnja industrijsko pripravljenih suhih maltnih mešanic.