Cerkev sv. Miklavža v Šmiklavžu

Opis

Cerkev sestavljajo pravokotna ladja s predzidanim zvonikom in 3/8 sklenjenima stranskima kapelama ter ploščato 3/8 sklenjen prezbiterij z zakristijo ob severni strani. Cerkev, ki je bila obnovljena v letih 1615, 1692, 1818 in 1912, kaže baročen videz, vendar hrani v ostenju ladje in prezbiterija srednjeveške ostanke. Prvotna cerkev je imela ravno krit kvadratast in navzven enako širok, navznoter pa za okoli 40 cm ožji kvadratast prezbiterij, ki je sedaj poznogotsko zvezdasto obokan. Ohranjena geometrična konzola v severovzhodnem kotu kaže na to, da je imel prezbiterij prvotno precej nižji križno rebrast obok, ki so ga v pozni gotiki zamenjali s sedanjim. Po konzoli sodeč, so bila rebra prvotnega oboka konkavnega profila, kar jih datira v prvo četrtino 14. stoletja. Iz tega sledi, da je prvotna cerkev, omenjena leta 1265, takrat dobila nov kvadratast prezbiterij, ki so ga postavili oglejski fevdniki bližnjega gradu Vodriž, ko so postali njeni patroni. Relativno visok prezbiterij z etažo nad obokanim oltarnim prostorom v pritličju je znatno presegal prvotno višino ladje, vendar ne za toliko, da bi ga lahko imeli za stolp. Zato te cerkve ne moremo opredeliti za kornozvonično, kot trdi M. Zadnikar, ampak za cerkve s povišanim prezbiterijem (kakršnih poznamo na Štajerskem več), katerega nekoliko debelejše stene so služile za oporo njegovega razmeroma težkega oboka, ne pa za nošnjo zvonika. Razen tega cerkev ni enotna, ampak dvofaznega nastanka - kot bližnji cerkvi na Legnu in v Golavabuki.

Legenda, zgodovina, pravljica

Župna cerkev sv. Miklavža v Šmiklavžu pri Vodrižu, ki se prvič omenja leta 1265 kot cerkev in leta 1399 kot sedež duhovnije, se je najkasneje do leta 1459 osamosvojila glede na šmarško pražupnijo.

Vir: Jože Curk, Mislinjsko ozemlje- kulturna pokrajina. Zbornik, Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I, Slovenj Gradec, 1995, str. 188.