Grad Vodriž

Opis

Grad leži vrh strme kope v podaljšku grebena. Njegovo jedro oblikuje mogočno dvonadstropno stanovanjsko poslopje, h kateremu se z desne strani prislanjata dva visoka stolpa. Jedro je opasano z nizkim, zastrešenim obzidjem, ki je na vogalih okrepljeno z okroglimi stolpiči. Zunanje obodno zidovje s stolpiči ni več ohranjeno, a že bežen pogled na upodobitev nas prepriča, da je renesančnega izvira, zato pa se je v razvalini ohranil skoraj celotni notranji stolp, ohranila se je hiša, v tlorisu pa vsaj delno tudi obzidje, ki je obdajalo notranje dvorišče, skupaj z ostanki drugih fortifikacijskih objektov.
Pot do stanovanjskega stolpa je držala skozi notranji vhodni stolpič na grajsko dvorišče in od tu po stopnišču do vhodnega stolpiča ob stanovanjskem stolpu, prislonjenega k njegovi južni steni. Z notranjega dvorišča je dostopna tudi kapela, ki se prislanja k severnemu obzidju, predvsem pa velika stanovanjska hiša na vzhodni strani kompleksa, ki smo jo opazili že na Vischerjevem bakrorezu.
Najstarejši ohranjeni del zasnove je stanovanjski stolp levo od grajskega vhoda. K stolpu se na severni strani prislanja 160 cm debeli obrambni zid, ki se kmalu zalomi in oblikuje v svojem severozahodnem delu obodni steni stanovanjske hiše. K tej se je nekdaj tik jugovzhodnega vogala prislanjalo južno obzidje gradu, ki pa je bilo tanjše in se je v poševni smeri nadaljevalo proti notranjemu vhodnemu stolpu. Južni obrambni zid ni več ohranjen, vendar je v steni stanovanjske hiše, s katero je bil povezan, viden njegov nastavek.
Iz poznejšega, a še vedno gotskega časa je samo grajska kapela, ki je kot samostojen grajski objekt zrasla na temeljih dveh starejših pomožnih grajskih stavb. Stavbo, ki se je prislanjala k zahodnemu kraku obzidja, so ob pozidavi kapele večidel porušili, vzhodno steno druge, ki se je prislanjala k severnemu kraku obzidja, pa so v večji meri uporabili za steno novega objekta.
Že v tem skopem opisu smo razločno opazili sestavine, o katerih govori listina iz 1338. leta. Tu je Friderikov notranji stolp in Bertoldova hiša, tu je skupno prednje dvorišče oz. cvinger, tu je pot, kjer je bil nad ohranjenim jarkom nameščen vzdižni most. Le zunanji stolp, ki ga je bil dobil Henrik, ni več ohranjen. Cisterna je zasuta pod gruščem, stala pa je zahodno sredi notranjega dvorišča. Če upoštevamo sporočeno letnico in hkrati razvitost zasnove, lahko nastanek gradu postavimo v čas okoli 1300 ali celo nekaj decenijev nazaj. Razvalina je še vedno relativno dobro ohranjena, odlikuje pa jo poleg drugega izjemno število arhitekturnih členov, ki jih drugod navadno pogrešamo.

Legenda, zgodovina, pravljica

Vodriž je bil oglejski fevd, njegovi verjetno prvi lastniki Hebenstreiti pa so bili sprva patriarhovi fevdniki v Slovenj Gradcu. 1335 je izpričan Ortolf Hebenstreit kot župnik pri sv. Martinu pri Slovenj Gradcu, 1340 in 1344 pa je bila Elizabeta Hebenstreit opatinja klarisinj v Mekinjah pri Kamniku. Rodovina je sčasoma pridobivala na veljavi, saj je imela že 1366 posestva v Dobrotni vasi, 1451 v Zgornji Ložnici in 1476 v Konjicah. Prva listina, v kateri je omenjeni grad, je hkrati eden temeljnih dokumentov za študij njegove stavbne zgodovine.1338 so si bratje Hebenstreit razdelili grad. Gospoščina je pozneje prešla na Henrika Vitanjskega, njegovi nečaki pa so jo prodali vojvodi Frideriku mlajšemu in ta je grad 1436 podelil v fevd Hansu Ungnadu. Hans je v posesti gospoščine tudi še 1443 in 1466, medtem ko je Jurij Ungnad z Vodriža za Hansom Matzom 1458 posedoval bližnji grad Irštajn. 1542 je Luka Gambs ocenil vrednost gradu na 500 funtov, gospostvo pa je takrat štelo 57 podložnikov.
1575 je grad v posesti Erazma Galla. Kot beremo v šoštanjskem urbarju iz tega leta, je Erazem pričal, da ima pravico do ribolova v potoku Velunja tudi vodriški grad, vendar tega ni mogel dokazati. V posesti Vodriža ga srečamo že 1564, nato pa so si kot lastniki sledili 1606 Hans Amman, pred 1629 Joahim Rues, 1681 njegovi dediči. 1727 je Jožefa Katarina Elizabeta, roj. Baronica Teufenbach, prodala svojemu svaku Janezu Jožefu baronu Gabelkhovnu, grad Vodriž. Pozneje so kot lastniki gospoščine izpričani 1784 Jožef Remšak, 1803 J. Conrad, 1815 Jurij Kometer, 1817 Dizma Popp in drugi. Sodeč po nagrobiku Marije Ane, baronice pl. Gabelkhoven, ki je 1768 umrla na Vodrižu in je pokopana pri bližnji cerkvi sv. Miklavža, je grad tedaj še stal. Kdaj so ga opustili, ni znano.
Vodriž je tipičen predstavnik t.i. ganerbnih gradov, ki so bili hkrati v posesti več vitezov. Njegov značaj imenitno opredeljuje že prva listina, v kateri je omenjen, saj spričo okoliščine, da na Vodrižu ni mogoče ugotoviti starejših, romanskih arhitekturnih elementov, grad v vseh njegovih bistvenih sestavinah postavi v čas zgodnje gotike.

Vir: Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Ljubljana, 1993, str. 136-140.