Že v rimskih časih so na poti iz Virunuma v Emono, v današnjo Ljubljano, prečkali Karavanke preko prelaza na Ljubelju. To dokazujeta dve oltarni najdbi na koroški strani, obe sta posvečeni boginji Belesti.
Ko je Bernard Spanheimski v 12. stoletju prepustil Brodi novo ustanovljeni opatiji Vetrinj, se je ta morala zavezati, da bo skrbela za prenočišče na Ljubelju. Vendar samostanu ni uspelo, da bi vzdrževala pot, zato je leta 1488 gospostvo Humberk prevzelo lastništvo in s tem tudi vzdrževanje poti.
Tovorno pot, ki je vodila daleč okrog grape, so deželni stanovi od leta 1560 razširjevali. Dobili so jo od mesta Celovec in iskali so ugodnejšo povezavo s tržaškim pristaniščem. Gradnja je stala 20.000 guldnov, zaradi težkih razmer je trajala več kot 20 let. Cesta pa je bila sedaj prevozna s težkimi vozovi, v katere so lahko vpregli šest konj. Na koroški strani je bila cesta dokončana leta 1583. Zgradili so dve cestninski postaji, v Podljubelju in v Sopotnici. Novi Hudičev most pa je pot znatno skrajšal. V tem času je bil na vrhu prelaza zgrajen tudi prvi kratek predor, ki pa so ga morali zaradi nevarnosti porušitve opustiti, ko je cesar Karel VI. hotel prečkati Ljubelj. Cesar Karl je še naprej spodbujal razširitev ceste čez Ljubelj, saj jo je želel uporabljati kot glavno povezavo med Dunajem in Trstom. Med drugo svetovno vojno so predor na Ljubelju zgradili prisilni delavci iz koncentracijskega taborišča Mauthausen, sedanjo razširitev ceste so zgradili šele v 60. letih 20. stoletja.

Borovlje/Ferlach

Obeliska stojita ob stari cesti čez Ljubelj, neposredno na meji med Avstrijo in Slovenijo.
Loiblpass
9163 Loiblpass

1728

Alois Bombasi