Cerkev sv. Lenarta na Platu

Opis

Zunanjščina cerkve sv. Lenarta predstavlja stavbo s precej široko ladjo in 5/8 zaključenim prezbiterijem. Stavba je kapelnega tipa, saj na zunaj ni viden prehod med ladjo in prezbiterijem. Ob severni strani prezbiterija in dela ladje je prizidana zakristija, ki je preprostega kvadratnega tlorisa, z majhnimi kvadratnimi okenci. Ob zahodni fasadi se dviga širok zahodni zvonik. Spodnja kvadratna osnova zvonika prehaja v osmerokotni zgornji del, ki se zaključuje s skodlami pokrito streho. Celotna stavba je pokrita s skodlasto streho, njeno zunanjščino pa na severni fasadi krasi freska sv. Krištofa.
Ob vstopu v cerkev je na zahodu vznožje zvonika obokano z eno polo mrežastega oboka. V notranjščini je ladja preprosto oblikovana pravokotna prostornina, z ravnim lesenim stropom. Ladja je izredno široka in s svojo skoraj dvoransko prostornino že opozarja na prihajajoče obdobje renesanse. Na zahodu se ob vstopu nad ladjo dviga lesen pevski kor, katerega dno in ograja sta obita z deskami. Poslikan je, kot je bilo v navadi v pozni gotiki, z živopisanimi cikcakastimi trakovi. Pevski kor sloni na stebru, ki je zaznamovan z letnico 1728.

Legenda, zgodovina, pravljica

Cerkev je glede na arhitekturno zgradbo poznogotska, nastala verjetno konec 15. ali celo v začetku 16. stoletja. Ob konzervatorskih delih v sedemdesetih letih 20. stoletja so v notranjosti na steni pevskega kora na prvi plasti beleža odkrili daljši tekst z letnico 1515 in zraven velik nečitljiv podpis z letnico 1535, ki dokazuje, da je cerkev v začetku 16. stoletja že stala.
LEGENDA O NASTANKU CERKVE:
PIPOVEDKA: Turki v Mežici
Južno od Mežice je na pobočju Pece 754 m visok hrib Štalekar. Na vrhu hriba se še vidijo ostanki staroveške stavbe.
Pred več sto leti je stal na Štalekarjevem vrhu grad grofa Štalekarja. Grof je imel velik trop služinčadi in najetih vojakov. Bil je zelo mogočen, ker je bil tedaj edini v Mežiški dolini. Bil je nepremagljiv, ker je imel njegov grad izvrstno lego in edini dohod od Pliberka. Od tod so Turki tudi napadli Štalekarjev grad.
Priteplo se jih je ko listja in trave. Kljub temu je bil prvi naskok odbit. Turki pa so vedeli za grofovo bogastvo, saj je imel sam vso dolino pod seboj in mu ni bilo treba deliti plena in desetine še z drugimi enakimi lakomniki, zato so še bolj hrepeneli po njem. Napadli so drugič. Boj je bil hud, a Štalekarjevi hlapci in sužnji so junaško prelivali kri in umirali za grofa. Medtem ko so se grofovi podložniki borili s Turki, je pohlepni in skopi grof zakopaval svoj zaklad v grajski kleti. Da bi ga nikakor ne bilo mogoče najti, ga je zakopal v rovu, ki je vodil iz grajske kleti pod zemljo v Pliberk. Nato je rov zasul.
Ko je končal delo, ki je bilo baje edino v njegove življenju, je šel pogledat, kako odbijajo njegovi vojaki Turke. Nudil se mu je strašen prizor: vsi njegovi ljudje so bili pobiti in Trki so že lezli čez zunanji grajski zid. Štalekar se je ujel v past. Edino rešitev- podzemeljski rov v Pliberk, je prej sam zasul. Samo še enega tovariša je imel, svojega konja. V smrtnem strahu je iskal izhod, toda od vseh strani so ga že obkolili Turki. Na Macigojevem vrhu so se zlatili poslednji žarki zahajajočega sonca in grofu Štalekarju je zasijal poslednji up. Če bi mogel njegov konj preskočiti dolino in priti na nasprotni vrh! Veren ni bil nikoli, ker je bil njegov posel ropanje in izžemanje ubogega ljudstva, ker pa sila kole lomi, je vroče molil k sv. Lenartu, da bi mu priskočil na pomoč. Venomer je ponavljal: »Saj ne bo zastonj, saj ne bo zastonj… postavil ti bom na Platu, na Macigojevem, cerkev…ne bo zastonj, postavil ti bom cerkev, cerkev…in okoli cerkve bom razpel zlato verigo.« Ko je izgovoril zadnjo obljubo, se je konj bliskoma vzdignil in skočil z grofom na Macigojev vrh. Tako je bil Štalekar rešen.
Grof Štalekar je držal besedo prvič v življenju in sezidal sv. Lenartu cerkev, okoli nje pa razpel zlato verigo. Ta zlata veriga je imela čudodelno moč. Kdor je prvič priromal v cerkev in ugriznil vanjo, tega niso nikoli več boleli zobje. Žal, pa so pozneje to verigo shranili na sodniji v Pliberku. Samo to je dobro, da je čudodelna moč zlate verige prešla tudi na železno, ki je še zdaj razpeta okoli cerkve.
Grof Štalekar je umrl, še preden je mogel grad popraviti in izkopati svoj zaklad.

Viri: Simona Javornik, Likovna dediščina cerkva Mežiške doline, Katalog, 2002, str. 83-87; Vinko Möderndorfer, Koroške ljudske pravljice in pripovedke, Celovec, 1994, str. 7-9.