Kivova fužina

Opis

Podolgovata pravokotna zidana stavba ima dvokapno streho prekrito s strešno opeko. V enem delu je stavba tudi nadstropna.

Legenda, zgodovina, pravljica

Kivova fužina je še edina ohranjena kovačija v tem kraju, v notranjosti je kovaško orodje.
Po Franciscejskem katastru ima domačija Kiva hišno številko 12. Kot lastniki so zapisani grofje Thurni. Po Jožefinskem katastru nosi hiša št. 11, vpisan pa je lastnik grof Georg Thurn, Kiva Hube. Po Terezijanskem katastru, ko še ni bilo fužin je vpisan Alex Kiüa ½ huba. Poznejši lastniki so še naprej grofje Thurni do leta 1935, ko prodajo hišo in kovačnico Antonu Pungartniku.

FUŽINARSTVO:
Fužine v Mežici so bile osnovane leta 1776 in dograjene v naslednjih letih. Zgradil jih je pliberški grof Franc pl. Thurn, ki je takrat istočasno obnavljal oz. na novo zgradil fužine tudi v Črni.
V poročilu geološke službe Rudnika Mežica z dne 21.7.1955 o izvršenih raziskavah, ki so jih prej tam opravili, se navaja, da obstajajo trije rovi na Prčnikovem in eden pod Modrejem. Vsi so zasuti, halde pa zaraščene. V rdečih parmskih peščenjakih se nahaja samo okoli 18% železa, čeprav so za vzorec vzeti le bogatejši kosi rude.
Rodbina Thurnov je imela žeod prej fužine tudi v Železni kapli in v okolici Radovljice na Gorenjskem ter so s Črno in Mežico želeli le še povečati proizvodnjo. Podlago taki odločitvi so dajali za tedanje razmere ugodni pogoji: »industrijska« tradicija s starejšimi poskusi železarstva, svinčeno rudarstvo in topilništvo z obstojem strokovne delovne sile, bogati gozdovi za kuhanje oglja v okolici ter vodna sila reke meže in potoka Šumca v Mežici, s pretoki vode, ki so bili pri tedanjih možnostih obvladljivi in primerni za izrabo.

Kivova fužina je imenovana po domačiji na drugi strani ceste, ki ji je pripadalo tudi zemljišče kovačnice. Ta fužina stoji še danes, edina od vseh v dolini, in jo je vsekakor vredno ohraniti. Znotraj je še opremljena z dvema ognjiščema ter drobno opravo, žal pa ni več repača in tudi ne več dveh vodnih koles, kar so odstranili po že omenjeni povodnji in kasnejši regulaciji potoka Šumca. Pri Kivu (danes Celovška c. 14,15,16) je bila tudi uprava mežiških fužin in stanovanje upravnika. V dvoriščnih dveh hišah pa je bilo več stanovanj za družine fužinarjev in za samske delavce. Fužino je odkupil l. 1935 iz Vitanja priseljeni kovaški mojster Anton Pungartnik in v njej opravljal kovaško obrt vse do svoje smrti l. 1974. Pred Pungatnikom je v fužini nekaj let delal tudi že prej omenjeni Leopold Konečnik.

Fužine so sprva kurili le z ogljem, ki so ga kuhali v bližnjih gozdovih, pa tudi po pobočjih Pece in Smrekovca. V mežiški okolici so bila najbolj znana oglarska selišča s kopami in prebivalci-oglarji pri ravnjaku pod Gorno in v Brusniji. Zaradi velike porabe oglja so grofovski gozdovi hitro dobivali goličave-frate. Zato so tedaj in že nekaj časa prej vneto iskali od gosposke priporočeno novo gorivo-premog.
Literatura: Mežica 1994, O podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-letnici, str. 97-107, 126.