Nežkin križ

Opis

Veliko leseno razpelo s križanim. Pod križem je polička za rože.

Legenda, zgodovina, pravljica

V spomin na preminulega zelo pridnega moža Štriglovega Zepa, ki je umrl po operaciji želodca v slovenjgraški bolnici, in v spomin tudi drugemu možu Lubejevem Titusu je Nežka postavila tik nad hišo lesen križ z razpelom. Z leti, še posebej ko se je odselila, je križ načel čas, novi lastnik hiše - Lančev Hanzi je dobil lokacijo za novo hišo tik ob križu. Zaradi tega je razpelo s križanim pritrdil na leseno stanovanjsko hišo in je, še posebej poleti, vso v rožah.
Zanimiva pa je zgodovina samega razpela. Prvotno je bilo na križu na Ribičevi ravni, ohišje se je že podiralo, križ pa je skoraj na sami državni meji, torej na drugi strani Bistrice. Nežka se je nekako sporazumela z Ribičevimi, se dogovorila s financerji na avstrijski strani in z graničarji na naši, da so ji dovolili vzeti razpelo. Menda jih je uspela prepričati, da je njeno in da je na drugi strani ostalo po vojni. Vzela je bel prt, da ne bi po njej streljali, snela razpelo s propadajočega križa, ga zavila in prinesla domov. Lipnikov Lekš je izdelal lep lesen križ in ohišje, ki je ta čas shranjeno v garaži nove hiše. To je bil tisti Lekš, ki je bil izjemen cimpermanski mojster, muzikant, po potrebi pa je tudi mizaril. Lipnikovi so bili tudi sopodpisniki obljube, da bodo za križ lepo skrbeli, ko ga je muški župnik Ernest Klančnik leta 1961 tudi blagoslovil. Velika posebnost takratnega časa, še posebej ob meji.

Vir: Kristl Valtl, Kapelice, cerkve in drugi kulturni spomeniki na območju občine Muta, tipkopis, Muta, 2010.