Razvaline gradu Muta

Opis

Grajska razvalina je skromno ohranjena, čeprav segajo posamični zidovi ponekod še do višine več metrov. Mnogi deli gradu so pod rušo, delno manjkajo celo vogli zasnove, predvsem pa ni ohranjen noben arhitekturni člen, ki bi stavbo časovno nadrobno opredeljeval. Grad je bil lociran vrh grebena in je imel podobo pravilne obodne zasnove z merami pravokotnega tlorisa ok. 51x 23m. Obsežno dvorišče je bilo očitno le v manjši meri pozidano. Na zahodu se je stisnilo v vogal ozko, a zelo razpotegnjeno poslopje, ki je bilo bržčas gospodarskega značaja. Grad Muta se uvršča med naše najbolj značilne romanske obodne zasnove - preseneča nas le nenavadna razsežnost njegovega dvorišča. Prvotno je kajpak obsegal le palas in obodno zidovje, pozneje pa so postopno pozidali tudi del dvorišča.

Legenda, zgodovina, pravljica

Muta je imela v srednjem veku pomembno vlogo, saj je tod mimo prek radeljskega sedla držala pot, ki je povezovala Štajersko in Koroško. Tu je bila mitnica. Ta je dala ime gradu in naselju, ki se je pozneje razvilo ob vznožju grajskega hriba.
Mitnico so tu ustanovili že sredi 12. stoletja, v njeno obrambo pa so kmalu pozidali tudi grad. Oboje, mitnico in grad je imel v zajemu od bamberškega škofa štajerski deželni knez. Vendar pa se grad omenja šele v pogodbi iz 1255, s katero je Bamberg zastavil svojo posest koroškemu vitezu Henriku iz Žalca. Listina je za kastelologa izjemno pomembna, saj se v njej ne le prvič omenja mučki grad- castrum Mutenberch, ampak tudi izpostavljeni stolp, ki je nekoč varoval grad, a je bil tedaj že uničen. V deželnoknežjem urbarju iz 1265 se grad ponovno imenuje castrum Mütenberch. 1279 so utrdbo in mitnico dobili v zajem sinovi kralja Rudolfa. Za gradbeništvo sta se 1299 za Žrelskimi potegovala Henrik Viltuški kot dedič in vojvoda Rudolf po svojem deželnem in knežjem pravu. Prišlo je do oboroženega spopada, o katerem govori tudi znana Otokarjeva Rimana kronika: vojvoda Rudolf je zbral veliko vojsko, v kateri so bili vsi njegovi predniki, sodelovali pa so v njej tudi sekovski škof Ulrik, grof Friderik Vovberški, maršal Herman iz Landenberga in drugi. Vojska je z vseh strani oklenila grad, postavili so celo dva oblegovalna stolpa in prišel je vojvoda, da bi vodil napad. S posredovanjem prijateljev Viltuškega, Kolona iz Vuzenice, plemenitih Aufensteinov in drugih je naposled prišlo do premirja. Vojvoda je 1302 dobil utrdbo, Viltuški pa 200 mark odškodnine.
Utrdbo Mauttenberch in naselje je vojvoda Albreht II. 1341 vrnil škofiji, ker sta njegova brata kralj Friderik in vojvoda Oton umirajoč izpovedala, da do tega nimata pravice. 1409 je zavzel grad Bernard Ptujski, ker so z njega napadli njegove služabnike. Ko je dobil odškodnino, ga je vrnil Bambergu. 1425 je bamberški škof zamenjal grad in mitnico z grofom Hermanom Celjskim za nekaj posesti na Koroškem. Tako je grad 1456, ko so Celjani izumrli, postal deželnoknežji. Deželni knez je gospoščino združil z vuzeniško, na gradu pa je nastavljal oskrbnike ali pa ga oddajal v zastavo. Kralj Maksimiljan je 1498 velel utrdbo, ki se 1478 imenuje gloss an der Mawtr, razvaliti. 1510 je staro zidovje obenem s pristavo v trgu podaril Žigi Dietrichsteinu, ki je upravljal urad v Muti, obenem pa mu je dovolil, da grad znova pozida. Iz tega ni bilo nič, zakaj že 1513 je Žigo Dietrichsteina zamenjal Žiga Ivniški, ki je ostal zakupnik vuzeniške gospoščine in urada do svoje smrti 1556. Sedež posesti je bil poslej »Eibiswaldov štok« (Eibiswald=Ivnik), stara pristava na Muti.

Vir: Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Ljubljana, 1993, str. 59-61.; Peter Macuh in drugi, Drava nekoč in danes: zemljepisne, zgodovinske in etnološke značilnosti sveta ob Dravi; splavarstvo in energetika, Maribor, 2000, str. 93-95.