Smovnikova kapela

Opis

Zidana kapela pravokotnega tlorisa ima notranji prostor z oltarjem. Vhod v kapelo zapirajo železna vratca. Streha je dvokapna in krita z bakreno pločevino. Do kapele vodijo betonske stopnice.

Legenda, zgodovina, pravljica

Smovnikovi so bili velika družina. Zato je dedek Mihaela Waltla, rojen 1867, samo pomagal dokončevati zahvalno kapelico, ki je obvladovala prostor med hišo, skednjem in kovačijo. Z ženo Terezijo sta dala življenje dvanajstim otrokom. Tudi ta kapelica je bila po ustnem izročilu namenjena dušnemu miru fantom padlim na frontah in vsem umrlim pri hiši kakor tudi dobremu namenu in sreči družine. Če upoštevamo, da je dela začel dedek Mihaela, ki je rojen 1867, lahko domnevamo, da je kapelica pričeta vsaj na začetku leta 1800. Ker vemo, da je bilo posestvo kupljeno, bi rekli, da je začetnik nekdo drug.
Po drugi svetovni vojni je šlo vse za dolgo časa samo še navzdol. Izgnanstva, zapori, propad velike najbolj strme, vendar trdne domačije in tudi kapelice. Konec osemdesetih let so pobudo za obnovo dali trije vnuki (Roman, Ludvik, Kristl). Temeljita obnova je končana šele na začetku leta 2000. Naslednik Roman in njegova družina kapelico lepo vzdržuje.

PRIPOVEDKA:
SMOVNIKOVA KAPELA NA PERNICAH
Kovačijo je imel Smovnik na Pernicah. Bil je tudi kmet. Silno rad je delal, tudi ob kvaternih dnevih, včasih niti nedelje ni spoštoval. Pa še zmeraj so ljudje prignali podkovat k njemu konje.
Zgodilo se je, da je enkrat tudi nekdo prignal konja, da ga podkuje. Ko je zabijal žebelj v nogo, se je konj oglasil s človeškim glasom in dejal: »Prosim, pa ne pregloboko.«
Strašno se je ustrašil ter sklenil, da bo zgradil kapelo, da se tako Bogu odkupi za svoja grda dela. Verjel je, da je konja prignal sam vrag, ki je najverjetneje kakšnega človeka zacopral v konja. Slišal sem, da so zato sezidali kapelo, ki še danes stoji. Pa je menda že dolgo od tega, skoraj dvesto let.
(Mlake, 1996).
Vir: Kristl Valtl, Kapelice, cerkve in drugi kulturni spomeniki na območju občine Muta, tipkopis, Muta, 2010.; Glasenčnik Igor, Strah me je gratalo, Kmečki glas, Ljubljana, 1998, str. 98.