Grad Valdek

Opis

Jedro gradu oblikuje romanska stolpasta stavba pravokotnega tlorisa z merami ok. 10 x 16 m, debelina zidu znaša 160-170 cm. Zunanja stena na južni strani je nekoliko usločena, na severni zalomljena, tako da je topi kot obrnjen proti grajskemu jarku. Stolp je fragmentarno ohranjen do višine dveh nadstropij, njegovo pritličje pa je zasuto. V zasutini znotraj stolpa je viden prečni greben, ki kaže, da je bila stavba nekdaj predeljena z zidom. Avtentičnih arhitekturnih elementov ni. Pritličje je bilo ravno stropano - ležišča tramov so ohranjena v vzhodni steni. Zidava je značilno romanska - ogelni kamni določajo višino plasti neenakomernih konglomeranih klesancev, vendar pa je zidni plašč na mnogih mestih oluščen. Oluščena vzhodna notranja stena kaže plastenje polnilne zidave po načinu opus spicatum. Vhod v stolp je bil na severni strani v prvem nadstropju, kjer je zdaj prebita odprtina. Tu se k stolpu prislanja mlajši cvinger, ki je širok komaj 4 m in je znotraj zasut skoraj do višine vhoda v stolp. Na zunanji strani, proti jarku, sega zid v globino ok. 10-12 m, jarek pa je še kakih 10-12 m globlji. Potek tega zidu, ki je že hudo deriten, kaže, da je bil dostop v notranjost stolpa možen le po poti okoli njega.
Osrednjo zasnovo opasuje v širokem loku obodno zidovje, ki poteka v zalomih in se na nekaterih mestih že povsem izgubi v zemljišču. Sledov stolpov, ki naj bi nekoč povečevali njegovo obrambno moč, ni mogoče ugotoviti.
Prvotni grad je obsegal samo visoko, že s svojim položajem dobro zavarovano hišo, katere značilna zidava kaže na nastanek v 12. stoletju in se tako lepo sklada z domnevnimi prvimi omembami. V gotski dobi so k hiši prislonili cvinger in jo tako dodatno zavarovali na najbolj eksponiranih straneh. Pozneje, a verjetno še pred nastopom renesanse, so celotno zasnovo opasali z dvojnim obzidnim obročem. Kdaj so grad opustili in prepustili uničenju, ni mogoče ugotoviti.

Legenda, zgodovina, pravljica

Na valdeške viteze naletimo sorazmerno zgodaj. 1141 je salzburški nadškof Konrad naznanil, da je Adelrammus de Waldeke ustanovil korarski samostan pri cerkvi sv. Marjete pri Bistrici in mu podelil več posesti. Isti Adelramus se omenja tudi 1149., takrat je s svojo soprogo Ričinco, od katere se je bil zaradi njenega pregrešnega življenja ločil, a se je potem z njo spet sprijaznil, podelil sekovski cerkvi vsa posestva. Zgodovinarji se razhajajo v mnenju, od kje naj bi rod tu omenjenih Valdeških izviral.
Prva zanesljiva omemba valdeških gospodov z našega gradu izvira iz 1239, ko se kot priča v neki listini omenja dominus Vlricus de Waldekke, ki je bil takrat vazal oglejskega patriarha in je imel od njega v zajmu tudi grad. 1265 se omenja vitez Wernhard Valdeški, pozneje pa je utrdba prešla v roke Auffensteinov in nato deželnega kneza. Deželni knez jo je nato zastavljal ali oddajal v oskrbo. Kot grajski oskrbnik se omenja Hans Žusemski, po njegovi smrt 1484 pa njegov nečak Bernard Liechtenberger. …1722 baroni pl. Kulmer, ki so malo gospoščino združili z Rotenturnom.

Vir: Ivan Stopar, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji, Ljubljana, 1993, str. 120-122.