Štaudaharjev križ

Opis

Približno pol kilometra od Brakovega križa, sredi polja, raste lipa, ki daje zavetje novemu Štaudaharjevemu križu iz leta 2007. Na tem mestu oz. v bližini pa je že desetletja stal leseni križ Štaudaharjeve kmetije. Novo razpelo je iz macesnovine naredilo in podarilo lesno in tesarsko podjetje Pleschiutschnig, korpus pa je izrezljal domačin. Veliki, nekoliko čokati korpus z naravnim inkarnatom ima močno krvaveče rane.

Prost dostop.

Legenda, zgodovina, pravljica

Pri Štaudaharju (Štavaharju) je bila nekoč največja kmetija v Nonči vasi, zato se je zdelo tako rekoč samo po sebi umevno, da so imeli tudi svoj križ. Kmetje so znamenja večkrat postavljali tudi za srečo in blagoslov pri živini, na polju in seveda njihovi družini. Verjetno je tudi to znamenje nastalo s tem namenom.
Mimo Štaudaharjevega križa je nekoč vodila vijugasta romarska pot. Po njej so romarji iz severa hodili proti sv. Hemi na jugozahod in k Božjemu grobu na jugovzhod. Danes vodi mimo tega znamenja skoraj ravna, nova poljska pot.
Na »krstnico« (na večer pred veliko nočjo) so nekoč fantje po vaseh nosili več metrov dolge bakle. V Nonči vasi so ga nesli do Štaudaharjevega križa. (Maks Piko) Ta običaj je še ohranjen v Šentjuriju in pri Božjem grobu.

Vir: “Križ s križi”, v: Na poti v vas. Pliberk in okolica, str. 68. (Izdala: SPD Edinost v Pliberku, Slovenska prosvetna Zveza v Celovcu)