Cerkev sv. Jošta v Javorju

Opis

Današnja cerkev, posvečena sv. Joštu, iz 17. stoletja je malo širša od prvotnih, na kar kažejo tudi lepo razstavljene arheološke najdbe v ladji cerkve. Cerkev je enoladijska, pravilno orientirana od zahoda proti vzhodu, kjer se celota lepo zlije v tristrano zaključen prezbiterij. Nečlenjeni zvonik s šivanimi robovi je na severni strani prislonjen ob ladjo, v njegovem pritličju je urejena zakristija. Celotna cerkev je pokrita s skodlasto streho, enako tudi strma streha zvonika.

Legenda, zgodovina, pravljica

O cerkvi ni ohranjenih nobenih arhivskih dokumentov. Ob obnovi cerkve so našli temelje dveh prednic. Ugotovljene so bile tri razvojne gradbene faze. Od prvotnega objekta so se ohranili masivni temelji severne, zahodne in južne stranice. Druga cerkev je bila verjetno romanskega izvora, saj so pod nasutjem današnjega prezbiterija odkrili temelj romanske polkrožne apside, poleg tega pa tudi temelje prvotne oltarne menze na južni strani oltarja. Ob izkopavanju so odkrili izredno močno plast ožganine na temelju južne stene, kar kaže, da je cerkev pogorela.
LEGENDA O NASTANKU CERKVE:
O nastanku cerkve legenda pripoveduje, da so na Drvodelovem v Javorju pri Črni neko jutro našli podobo sv. Jošta, kar je pomenilo, da mu morajo tam sezidati cerkev. Drvodel ni dovolil, češ, da bi mu romarji pohodili ves travnik. Sv. Jošt je to slišal in mu strašno zameril. Kmet Podkržnik pa je rekel, da bi dal njivo, če je potrebno. Drugo jutro je že stala podoba na Podkržnikovi njivi. Podkržnik je bil ponosen, da si je svetnik izbral njegovo zemljo. Cerkev so sezidali na prostoru, kjer so našli podobo, le-to pa so postavili na veliki oltar. Tako je naneslo, da je bil glavni oltar obrnjen proti Drvodelovi hiši. Sv. Jošt ni in ni mogel pozabiti žalitve neolikanega Drvodela. Bil je celo tako užaljen, da so vsako jutro našli njegovo podobo na stranskem oltarju, tako da je kazal Drvodelu hrbet.
Tri dni zapored so jo postavljali nazaj na glavni oltar, ponoči pa se je spet preselila na stranskega. Za ta čudež so izvedeli daleč naokrog, tako da so romarji vanjo na veliko romali. Danes pa brezverni svet noče več verjeti v ta čudež in zato je cerkev sv. Jošta samo še javorska podružnica.

Vir: Simona Javornik, Likovna dediščina cerkva Mežiške doline. Katalog, Ravne na Koroškem, 2002, str. 104-106.