Cerkev sv. Uršule na Uršlji gori

Opis

Široko zasnovan ladijski del se na vzhodu steka v ožji in nižji 5/8 zaključeni tradicionalni prezbiterij, na zunanjščini obdan s šestimi gotskimi stopnjevanimi zunanjimi oporniki. Oltarnemu prostoru sta s severne in južne strani dodani po ena nižja kapela kot podaljšek stranskih ladij.
Vhod v cerkev je na zahodu, kjer ima cerkev pod zvonikom vhodno lopo. Severna in južna stena sta predrti z gotsko zašiljenimi okni, med oporniki na vzhodni steni prezbiterija pa so stene predrte s sedaj pravokotnimi okni, katerih šilasto zaključena ostenja so nekje v preteklosti zazidali. Cerkev se danes ponaša z dvema zvonikoma: zahodnim iz leta 1614, ki ga je sezidal mojster Joannes Dominus Abundio. Ob kasnejših posegih, ko so zahodni zvonik zaradi izpostavljene lege znižali, so istočasno postavili tudi južni zvonik, v katerem so še danes trije zvonovi z letnicami 1701, 1705 ter najmlajši in najstarejši z letnico 1584.

Legenda, zgodovina, pravljica

Podružnična cerkev posvečena sv. Uršuli je s svojo lego na 1699 metrov visoki Uršlji gori najvišje stoječa cerkev v Sloveniji. Romarska cerkev stoji na nekdanji deželni meji med Koroško in Štajersko.
V bogatem koroškem ustnem in pisnem izročilu obstaja več pripovedk povezanih z nastankom romarske cerkve. Ena izmed njih pripoveduje, da je bilo tam, kjer je danes na Uršlji gori cerkev, nekoč jezero, kjer je prebival vodni mož. Mimo je prišla sv. Uršula in ga poprosila, če bi se preselil, da bi tam živela s svojimi devicami. Povodni mož se je na njeno željo preselil, izpraznil pa je tudi jezero, ki ga je odnesel s seboj na Pohorje. Tam je sedaj Črno jezero.

Dragoceno arhivsko dokumentacijo o sami cerkvi ter o začetku in poteku gradnje danes hranita nadškofijski arhiv v Ljubljani in župnijski arhiv v Starem trgu pri Slovenj Gradcu. V njej je zapisano, da so cerkev sv. Uršule začeli graditi kmalu po letu 1570. Številne donacije ter trud prebivalstva dokazujejo, da je bila cerkev sezidana v znamenje zvestobe kmečkega prebivalstva katoliški veri v času obnove katoliške cerkve. Pobudniki in donatorji za gradnjo cerkve so bili domačini, zlasti Anton in Florijan Plešivčnik, Vincent Prevolnik, Baltazar Naravnik, Rudpret Šišernik ter Benedikt in Lampret Močilnik.

Vir: Simona Javornik, Likovna dediščina cerkva Mežiške doline. Katalog, Ravne na Koroškem, 2002, str. 15-19; Vinko Möderndorfer, Koroške ljudske pravljice in pripovedke. Celovec, 1994, str. 25-26; Zavod za Varstvo kulturne dediščine, OE Maribor, Svetlana Kurelac Stjepanović.