Cerkev sv. Ožbolta

Opis

Enoladijska neoromanska stavba s členjeno zunanjščino je bila postavljena leta 1868, po tem, ko je stara cerkev pogorela. V njej je bročna oprema.
Cerkev sv. Ožbolta predstavlja enotno neoromansko arhitekturo. Stavba je enoladijska zasnova, katere prostor se lepo zaokroži v oltarnem prostoru s polkrožno apsido. Na severni in južni strani ima ladjo razširjeno z dvema kapelama, ki imata na oltarni strani prizidano vsaka po eno zakristijo.
Na severni strani je ob ladjo prislonjen visok členjen zvonik, ki ga tik pod streho krasijo neoromanske bifore. Glavni vhod v cerkev je na vzhodu in predstavlja preprost pravokoten portal, nad katerim je zahodna fasada predrta s tremi polkrožnimi okni. Po dve polkrožni okni členita južno in severno fasado visoko v steni, zunanjo steno kapel in apside. Okni na apsidi sta zaprti z umetelnimi vitraži, na katerih sta upodobitvi sv. Srca Jezusovega in Marijinega.
Notranjščina lepo dopolnjuje mogočno zunanjo podobo črnjanske farne cerkve. Nad vhodom v cerkev se na vzhodu dviga kamnit pevski kor.
Notranja cerkvena oprema je bogata, večinoma je nastala v letih po nastanku cerkve, verjetno pa najstarejšo opremo predstavljata levi stranski Marijin oltar in poligonalna prižnica iz časa nastanka cerkve.

Legenda, zgodovina, pravljica

Črna je kraj v zgornjem delu Mežiške doline, ki z alpskimi dolinami v svoji okolici, z Bistro, Javorjem, Koprivno, Podpeco in Toplo slovi po izjemnih naravnih lepotah. Najstarejši del naselja se je razvil ob župnijski cerkvi sv. Ožbolta. Kraj se prvič omenja kot posest rodbine Spanheimov leta 1309.
Prvotna cerkev naj bi nastala že v 12. stoletju. Zgradila jo je grofovska družina Spanheim in jo posvetila sv. Ožboltu, lovskemu patronu, ker je v okolici imela svoja lovišča. Stavba se ni ohranila, saj je pogorela v požaru leta 1863. Med leti 1863 in 1868 je bila v sedanji neoromanski podobi postavljena nova cerkev sv. Ožbolta.
Cerkev je župnijska in ima kot podružnico cerkev sv. Helene v Podpeci. Župnik župnije Črna soupravlja še župniji v Koprivni in Javorju. Prvotno je bila cerkev podružnica prafare sv. Mihaela v Pliberku. Duhovnika župnije pa viri navajajo že leta 1362. Vikarijat je bil leta 1787 povzdignjen v samostojno župnijo Črna.

SVETNIK SV. OŽBOLT:
Češčenje sv. Ožbolta, Ožbalta ali Oswalda prihaja z nemškega Severa. Rojen naj bi bil okoli leta 605 kot sin angleškega kralja Etelfrida v državi Northumberland ob škotski meji. Po očetovi smrti je moral bežati na Škotsko, kjer se je pokristjanil in je nato spet zavzel očetov prestol. Razširjal je krščansko vero in bil ustanovitelj benediktinskega samostana na otoku Holy, ki se je kmalu razvil v središče misijonske dejavnosti v Angliji. Padel je v boju s poganskimi Mercijevci leta 642. Češčenje sv. Ožbolta so razširili znameniti škotski menihi, ki so kot misijonarji prihajali v Nemčijo, Francijo in Italijo. Častili so ga kot mogočnega priprošnjika v morskih nevarnostih, v neki meri je prevzel vlogo starega indoevropskega božanstva, ki so mu priporočali letino, živino in vreme. Ob njegovem godu 5. avgusta je v hribovitih krajih na Koroškem žetev že v teku, v planinah pod Peco mora biti, pravijo, rž v novinah do sv. Ožbolta požeta. Pregovor v Mežiški dolini pravi: če o sv. Ožboltu dežuje, še dolgo ni lepega vremena. Svetnika so večinoma upodabljali s krono kot vladarja, z mučeniško palmo v rokah, ob nogah ali na nogah pa mu čepi krokar s prstanom ali pismom v kljunu. Zaradi črnega krokarja, ki je upodobljen na roki osrednje svetniške podobe sv. Ožbolta na glavnem oltarju cerkve, se je okoli nastanka cerkve spletla pripoved.

LEGENDA O NASTANKU CERKVE:
Ta pravi, da so pred davnimi in davnimi časi hoteli javorski kmetje v mali Črni, pol ure hoda proti vzhodu, postaviti cerkev, ki bi jo posvetili sv. Ožboltu. Graditelji so temelje že položili in vse je bilo pripravljeno za začetek gradnje. V tistih dneh pa so opazili črnega vrana, ki je vsak večer nosil trščice v neznano smer. To se jim je zdelo čudno, zato so poslali tesarja, da pogleda, kam vran trščice nosi. Ta je šel in videl, da vran nanaša trske na hribček in jih polaga v podobi majhne cerkve. Ko se je tesar vrnil, je odkritje sporočil graditeljem. Ti so sklenili, da bodo postavili na vranovem gričku cerkev, posvečeno sv. Ožboltu. In še danes tam stoji.

Vir: Simona Javornik, Likovna dediščina cerkva Mežiške doline. Katalog ob razstavi, oktober 2002, str. 95-97; Register nepremične dediščine.