Rudarski zaselek Šmelc

Opis

Ohranjen rudarski zaselek z značilnimi rudarskimi objekti (1880-1890). Obe večstanovanjski stavbi sta štiristrane oblike in imata dvokapno streho, pokrito z opečnato kritino. Za obe stavbi so značilna večja okna na sprednji strani.

Legenda, zgodovina, pravljica

V zgornji Mežiški dolini vse do leta 1900 skorajda nič ni vplivalo na rast in razvoj urbanih naselij. Kmetije oz. posestva, na katerih so rudarji prebivali, je rudnik sčasoma odkupil in iz njih so nastajali raztreseni rudarski zaselki: Jazbina, Žerjav, v Podpeci – Heleni Šmelc, Pecnikovo, Stoparjevo, Najbrževo, Torčevo, Igerčevo, Pikovo ter Breg, Marholče z Marholčevimi bajtami in Polena pri Mežici.
Rudarski zaselek Šmelc je nastajal, ko je rudnik v letu 1880 za svoje topilničarje, ki so delali v bližnji topilnici, zgradil prvi večstanovanjski objekt. Zaselek se je nato leta 1893 povečal še za eno večstanovanjsko hišo, ki je bila namenjena rudniškim paznikom. Še danes so v teh dveh stavbah stanovanja.
Z načrtno stanovanjsko gradnjo se je moral rudnik spoprijeti šele po letu 1900.
Druga velika koncentracija delavcev je tedaj nastala v Podpeci okrog vhoda v rov Helena in na bližnjih posestvih.
Osrednji obrat v Podpeci se vzpostavi po letu 1876, ko so začeli z gradnjo rova Helena. Tu postavijo kasneje delavnice, žičnice, tire za odvoz jalovine, leta 1901 pa zgradijo moderno zbiralnico. Ob rudniku postavijo nekaj večjih stanovanjskih zgradb za samske delavce in družine. Tudi iz leta 1926 ukinjene izbiralnice uredijo pozneje stanovanja. Podpeca postane v začetku 19. stoletja močno rudarsko naselje, prebivalstvo se pomnoži in doseže najvišjo število okoli leta 1930. Število prebivalcev začne po letu 1945 upadati. Leta 1991, ko so po programu zapiranja rudnika obrati v Heleni že nekaj let opuščeni, je ljudi tod že manj kakor v predrudarskih časih.

Vir: Jaka Pernat, 10.11.2009; Tadej Pungartnik, Rudniške hiše. Analiza stavbne dediščine Rudnika Mežica. Mežica 2006, str. 29; Štefan Lednik, Mežica 1994. O podobi in preteklosti kraja ob njegovi 840-letnici. Mežica, 1994, str. 88-90.